Reiki je v bistvu sposobnost zavestnega, hotenega prenašanja (prevajanja) in usmerjanja bioenergije. Da bi delovali („reikirali“) kot terapevti, torej posredovali bioenergijo drugim, pa na srečo ni dovolj le pol ure inštrukcij. Potrebna je določena stopnja zavesti, ki zagotavlja, da se z energijami ravna etično in nenasilno. Če tega ni, bo reiki orodje, ki ga bomo lahko uporabljali le za samorazvoj. To je pravzaprav zelo dobro, saj nas tako zaščiti pred napakami, ki bi jih lahko storili zaradi nevednosti. Z reikijem bomo rasli, se razvijali, se zdravili in bolj kot ga bomo prakticirali, širše, globje bomo z njim lahko delovali. Tudi reikist začetnik lahko uspešno posreduje energijo drugim, za to niso nujno potrebna leta in leta prakse. Potrebna pa je pripravljenost, da se sproti učimo in zmanjšujemo vpliv različnih oblik agresije. Še posebno nevaren je duhovni ego.
V šoli se zato najbolj posvečamo osebnemu razvoju terapevta.

Ker radi posegamo po hitrih rešitvah, se včasih zdi, da reiki ni več dovolj uspešna metoda za današnji čas. Človek bi rad zase pravičen svet, v katerem bi lahko deloval brez kakršnihkoli omejitev. Čeprav si nataknemo rožnata očala, pa svet zato ni nič bolj svetel. Uspeh je, če takšnega vidimo tudi brez teh očal. Sebe takrat prepoznamo kot popolnoma samostojno, svobodno in odgovorno bitje, ki nenehno, v vsakem trenutku seje in žanje. Pri tem nam je lahko reiki v veliko podporo.