Najbolj razširjeno mnenje je, da je reiki metoda zdravljenja s polaganjem rok. Čeprav to drži, je nekoliko zavajajoče in večinoma napačno razumljeno. Z reikijem ni možno zdraviti. Oseba se vedno pozdravi sama. To je možno tudi tako, da s pomočjo terapije reikija sprejme toliko bioenergije (vitalne, življenjske energije), da je telo sposobno ponovno vzpostaviti ravnovesje v delovanju. Ko telo harmonično deluje, smo zdravi. Med enim in drugim stanjem, med boleznijo in zdravjem, so različne stopnje, vzponi in padci. Reikist lahko osebo pri tem procesu energijsko podpre in ji z vpogledom v biopolje (če ima dostop do teh informacij) pomaga pri razumevanju vzrokov težav. To pa je že področje karmične diagnostike, ki se z reikijem lepo dopolnjuje. V šoli za terapevte povezujemo reiki z različnimi pristopi k zdravljenju.

Pravih reikistov je v resnici zelo malo. Nekateri menijo, da je tradicionalen reiki zastarela metoda, jaz pa bi rekla, da še nikoli ni bila človeku tako zelo potrebna kot danes.

Reiki je predvsem metoda samospoznanja. Z njim raziskuješ sam sebe, odkrivaš svoje strahove, pozabljene, v podzavest potlačene vedenjske vzorce, posledice neprijetnih doživetij in preizkušenj, omejitve, ki si jih sam nekoč skreiral. Ko vse te ovire prepoznaš in preoblikuješ, lahko v polnosti izraziš svoje talente, hotenja, uresničiš utišane želje in končno na široko odpreš srce življenju takšnemu, kot je.

Vsak dober terapevt se najprej ukvarjaja s seboj. Verjetno so med nami tudi popolnoma razsvetlejni mojstri, duhovni učitelji, ki so tu le zato, da nam pomagajo pri evoluciji. Vsi ostali se vsak dan, v vsakem trenutku učimo in rastemo, se spoznavamo in razvijamo. Ko je Mikao Usui predstavil svojo metodo, ki jo je imenoval reiki, je poudarjal, da je to tehnika duhovnega razvoja. Zdravje in dobro počutje sta le posledica tega, da živimo tako, kot je za nas v tem trenutku najbolj prav. 

Reiki je v bistvu sposobnost zavestnega, hotenega prenašanja (prevajanja) in usmerjanja bioenergije. Da bi delovali („reikirali“) kot terapevti, torej posredovali bioenergijo drugim, pa na srečo ni dovolj le pol ure inštrukcij. Potrebna je določena stopnja zavesti, ki zagotavlja, da se z energijami ravna etično in nenasilno. Če tega ni, bo reiki orodje, ki ga bomo lahko uporabljali le za samorazvoj. To je pravzaprav zelo dobro, saj nas tako zaščiti pred napakami, ki bi jih lahko storili zaradi nevednosti. Z reikijem bomo rasli, se razvijali, se zdravili in bolj kot ga bomo prakticirali, širše, globje bomo z njim lahko delovali. Tudi reikist začetnik lahko uspešno posreduje energijo drugim, za to niso nujno potrebna leta in leta prakse. Potrebna pa je pripravljenost, da se sproti učimo in zmanjšujemo vpliv različnih oblik agresije. Še posebno nevaren je duhovni ego.
V šoli se zato najbolj posvečamo osebnemu razvoju terapevta.

Ker radi posegamo po hitrih rešitvah, se včasih zdi, da reiki ni več dovolj uspešna metoda za današnji čas. Človek bi rad zase pravičen svet, v katerem bi lahko deloval brez kakršnihkoli omejitev. Čeprav si nataknemo rožnata očala, pa svet zato ni nič bolj svetel. Uspeh je, če takšnega vidimo tudi brez teh očal. Sebe takrat prepoznamo kot popolnoma samostojno, svobodno in odgovorno bitje, ki nenehno, v vsakem trenutku seje in žanje. Pri tem nam je lahko reiki v veliko podporo.